Vloga staršev v športu otrok in mladostnikov

Starši ste največji podporniki otroškega in mladinskega športa. Vse, kar delate, delate v najboljši veri, da s tem otroku pomagate. Prav zato je pomembno razumeti, kako močan vpliv imate na otrokovo športno udejstvovanje, njegovo samozavest, odnos do napak, (ne)uspeha …

V praksi pogosto opažam, da nekateri dobronamerni pristopi pri otroku ne padejo na plodna tla. Starši opazijo, da se otrok vedno bolj umika, da se pogovor po treningu hitro sprevrže v prepir, da si morda niti ne želi, da starši prihajajo na tekme. To je še posebej značilno za obdobje mladostništva. Starši pogosto izhajajo iz želje pomagati, otrok pa njihovo vedenje doživlja popolnoma drugače. Prav zato je pomembno, da razumemo psihološko ozadje mladostniškega razvoja in vpliva, ki ga imajo starši v športnem okolju.

Samozavest ni zgrajena samo iz uspehov

Samozavest se ne oblikuje zgolj iz rezultatov in športnih dosežkov. Na njen razvoj vpliva več različnih virov, med njimi tudi mnenje drugih. Prav mnenje pomembnih oseb – predvsem staršev – ima pri otrocih in mladostnikih izjemno težo.

Otroci in mladostniki skozi odzive okolice gradijo predstavo o sebi:

• Kakšen sem?
• Ali sem dovolj dober?
• Ali sem vreden pohvale tudi, ko mi ne uspe?
• Ali sem sprejet samo takrat, ko zmagujem?

Še posebej v športu, kjer so rezultati vseh na očeh, postane odnos staršev do uspeha in neuspeha eden ključnih dejavnikov otrokovega doživljanja sebe.

Starši kot model soočanja z uspehom, napakami in kritikami

Vsi vemo, kako zahtevno se je soočati z napakami, neuspehi, kritikami in pritiski. Pa smo odrasli, polni izkušenj in opremljeni z različnimi strategijami soočanja.

Zato ne moremo pričakovati, da bo otrok ali mladostnik vse to zmogel sam.

Starši ste model.

Otrok opazuje:

• kako govorite o napakah,
• kako reagirate ob porazih,
• kako komentirate trenerje, sodnike in druge športnike,
• kako se odzivate, ko mu ne uspe,
• ali je vaša podpora pogojena z rezultatom.

Velikokrat otrok ne posluša toliko tega, kar starši rečejo, temveč opazuje predvsem to, kako se vedejo.

Ko dobra namera ne prinese želenega učinka

Veliko staršev uporablja nasvete in pristope, za katere verjamejo, da otroku pomagajo:

• analiziranje tekme,
• iskanje rešitev,
• opozarjanje na napake,
• dodatna motivacija,
• poudarjanje discipline,
• spodbujanje večje odgovornosti.

Toda otrok ali mladostnik lahko isto vedenje doživi kot pritisk, kritiko ali občutek, da ni dovolj dober.

Pogosto se zgodi, da starši po tekmi želijo pogovor, otrok pa potrebuje predvsem čas, prostor in občutek varnosti. Starši želijo pomagati, otrok pa doživlja, da ga nihče ne razume. To ne pomeni, da starši delajo nekaj namenoma narobe, ampak da imajo starši in otroci v istem trenutku različne potrebe.

Mladostništvo: obdobje iskanja identitete

Mladostništvo je razvojno obdobje, v katerem si mora mladostnik sam odgovoriti na pomembna vprašanja:

• Kdo sem?
• Kaj me zanima?
• Kaj zmorem?
• Kam spadam?
• Kaj mi je pomembno?

Šport je lahko pri tem pomemben del identitete, ni pa dobro, da postane edini del.

Ena pomembnejših nalog staršev je, da mladostniku omogočijo raziskovanje različnih vlog, interesov in področij. Pri tem imajo pomemben vpliv tudi vrstniki, vzorniki, mediji, trenerji, učitelji in drugi pomembni odrasli.

Mladostnik potrebuje možnost izbire in možnost napak. Ker smo si odrasli na vsa zgornja vprašanja že odgovorili in preskočili vse mladostniške ovire, bi radi otroku pomagali, da si z našimi nasveti pomaga in čim hitreje najde svoje odgovore. A to ne bo šlo – sam mora preizkusiti, se opeči in nato najti odgovore zase. In prav skozi preizkušanje različnih vlog, izkušenj in interesov bo postopoma oblikoval svojo identiteto.

Zakaj je nevarno vse vlagati samo v šport

Ko otrok ali mladostnik celotno svojo vrednost gradi izključno na športu, postane to zelo tvegano.

Športna pot je namreč nepredvidljiva:

• prihajajo poškodbe,
• padci forme,
• neuspehi,
• selekcije,
• menjave trenerjev,
• primerjanje z drugimi,
• izguba motivacije.

Če šport postane edini vir potrditve, lahko vsak neuspeh močno zamaje posameznikovo samopodobo.

Zato je pomembno graditi širšo identiteto in razvijati tudi druga področja:

• socialno življenje,
• druge hobije in interese (predvsem nestorilnostne),
• šolo,
• druge kompetence,
• občutek lastne vrednosti izven športnih rezultatov.

Širša identiteta ne zmanjšuje športne uspešnosti. Ravno nasprotno – pogosto predstavlja pomemben zaščitni dejavnik za duševno zdravje in dolgoročno stabilnost športnika.

Vloga staršev ni popolnost

Pomembno je poudariti, da nihče nima vseh odgovorov. Tudi športniki pogosto sami ne znajo povedati, kaj bi si v določenem trenutku želeli od staršev.

Ne gre za to, da vedno lovite popolnost in se odzovete točno tako, kot bo najboljše v tistem trenutku.

Ključno je:

• da ste pripravljeni poslušati,
• da poskušate razumeti otrokovo perspektivo,
• da ustvarjate občutek varnosti,
• da otrok ve, da je sprejet tudi takrat, ko mu ne uspe,
• da ločujete otrokovo vrednost od njegovega rezultata.

Otroci in mladostniki ne potrebujejo popolnih staršev, ampak zanesljive odrasle, ob katerih lahko rastejo, delajo napake, raziskujejo in postopoma razvijajo svojo identiteto.

Podpora, ki ostane tudi izven športa

Največ, kar lahko starši ponudijo mlademu športniku, ni popolna analiza tekme, dodatni trening ali iskanje rešitev za vsako napako.

Največja podpora je odnos. Občutek, da otrok ni vreden samo takrat, ko zmaguje. Občutek, da ga nekdo vidi tudi kot osebo, ne samo kot športnika.

Prav takšna podpora je temelj ne samo za športni razvoj, ampak tudi za razvoj zdrave, stabilne in samozavestne osebe.